Roadtrip po severni Dalmaciji (julij 2022)
Za prvi roadtrip s strešnim šotorom sem izbrala bližnjo Severno Dalmacijo s ciljem v Trogirju, ker pa sem po poti napredovala hitreje kot pričakovano, sem popotovanje podaljšala do Splita.
VRANSKO JEZERO – PAKOŠTANE
Ob 4. uri zjutraj je bilo potrebno odriniti od doma, da sem zgodaj dopoldan prispela na Vransko jezero z začetnim ogledom v rezervatu ptic. To je bil daleč najbolj spokojen kraj, kar sem jih do sedaj obiskala – šelestenje visokih stebel, oglašanje galebov in nežen veter so popolnoma izpraznili možgane in jih očistili skrbi. Po ovinkasti cesti je pot vodila dalje do manjše gostilnice in šokantnega razgleda na Kornate, ki so se bahali v sončnih žarkih. Po skalah sem se pomaknila še bolj na rob planote in ujela razgled s Kornati v sredini, levo in desno pa le širnim morjem. Po osvežilni pijači in sladoledu sem se podala še do zadnje točke ogleda Vranskega jezera – ribjega rezervata. Sonce in dolga vožnja sta že močno načela mojo energijo, in zadržala sem se le kratek čas. Ob parkirišču pri rezervatu je bilo mogoče videti globok kanal, kamor se je iztekalo jezero, ki pa je bil zaradi suše skoraj popolnoma prazen.
Po ogledu sem pot nadaljevala do kampa Oaza Lučica v Pakoštanah, kjer sem tudi prespala. Sanitarije so bile čiste in urejene, na voljo je bila tudi brezplačna pralnica. Parcele so bile le delno v senci, saj so bila drevesa, ki so jo nudila, še relativno majhna in mlada. V kampu je bil tudi manjši market z najnujnejšimi živili, pred njim pa stojnica s sadjem in zelenjavo, na kateri je bilo črno grozdje še posebno dobrega okusa. Restavracije sicer ni bilo, so pa imeli tri kioske s hitro prehrano in okusen sladoled. Kamp je torej bil primeren za nočitev ali dve s sicer lepo, a precej zasedeno plažo.
MURTER
Naslednji dan je pot vodila po jadranski magistrali z izjemno lepimi razgledi levo in desno – kristalna voda, Kornati in drugi polotoki so lepšali vožnjo na vsakem metru. Ob prihodu na Murter nastanitev sicer ni šla po planu, a na koncu se je vse izteklo bolje kot pričakovano. Namestila sem se v družinski Mini kamp Lasatka in dobila parcelo 2 v prvi vrsti ob morju. Do morja je ločevalo le 10 korakov, parcele so ponujale veliko sence, sanitarije pa so bile dostopne le gostom kampa s ključem. Tudi lastnik in njegov sin sta bila zelo prijazna in sta ponujala tudi osnovne informacije in priporočila za dobre restavracije v okolici, saj jih je bilo kar nekaj, razgled s parcele pa je bil preprosto veličasten. Večerni sprehod proti centru je ponujal mnogo restavracij, barov in osnovnih trgovin, sončni zahodi so bili kot iz filma, pa tudi voda se je bahala v svoji kristalni čistosti in vabila k raziskovanju podvodnega sveta.
Prihodnji dan sem si res nadela masko in se potopila pod gladino precej mrzle vode – ponoči je namreč pihal močan veter in voda ni bila več prijetno topla kot pretekli dan, je bil pa spanec z dobro prezračenim šotorom odličen. Podvodni svet je bil bolj zanimiv kot na prejšnjih destinacijah, videla sem vsaj šest različnih vrst ribic, cel kup morskih ježkov in morskih kumar. Skale na nekaterih mestih v tem delu zaliva so bile že zelo visoke, zato je bilo plavanje z masko odlična izbira za izogib morebitnim praskam in brcam v trde podlage. Po opravljenem pregledu morskih lepot sem se odpravila še na sprehod po bližnjem polotoku, kjer sem pričakala tudi sončni zahod, zvoki akustične glasbe pa so me zvabili v bližnjo restavracijo ob plaži Slanici na okusno večerjo in dobro vino.
VODICE
Kar s težkim srcem sem se odpravila iz kampa Lasatka, kjer sem za eno noč odštela manj kot 25 EUR z vključeno uporabo elektrike. Zadala sem si obisk razglednih točk Raduč in Kosirina, kjer se je pripetila manjša adrenalinska preizkušnja. Razgledna točka Kosirina je bila dostopna le po makedamski off-road cesti, ki je na koncu postala preveč strma, skalnata in preprosto prezahtevna za mojo kravico (VW Caddy Maksi). Ko sem po tej zahtevni cesti bila prisiljena se ritensko vračati, je avtomatski sistem konkretno “skuril” sklopko in me je vonj spremljal še celoten preostanek dopusta. Sem se pa vsekakor med adrenalinsko vzvratno vožnjo odločila, da prihodnje leto takšne in podobne terene raje raziščem s kolesom ali peš.
Vseeno sem naredila nekaj res lepih fotografij razgledov “sredi ničesar” in se na neznansko polni plaži Kosirina (ki sem jo videla iz prej nedostopne poti) ustavila na kratki pijači, nato pa pot nadaljevala do otoka Logorun. Ker nisem našla ustreznega vodnega prevoznika na licu mesta, predhodno pa se o tej temi tudi nisem pozanimala, ga žal nisem uspela obiskati, lahko pa rečem da je tudi od daleč izgledal zelo čudovito. Podala sem se proti naslednjemu postanku v Vodicah in namestitvi v kampu Beach Imperial Vodice, katerega realnost je bila precej drugačna od fotografij v oglasih.
Kamp je bil delno urejen, parcele so bile slabo označene, sanitarije pa so izgledale kot iz vojaških časov. V vodi je bila gneča, je imel pa na srečo kamp tudi svoj bazen. Namestila sem se zelo blizu prijaznih Slovencev, ki so s prigodami iz preteklih popotovanj popestrili še preostanek dneva, prehladnega za namakanje v vodi.
NARODNI PARK KRKA
Po kar malce neprijetnem postanku v dragih Vodicah sem se odločila za sprostitev v naravi in s tem obisk Narodnega parka Krka. Narava je bila čudovita, prav tako tudi potke po katerih smo se pomikali do znamenitih slapov Krke. Vročina je terjala svoj davek, zato sem si ob slapovih privoščila kratek postanek in se odžejala ob tamkajšnjem potniku (bili so na voljo ves čas ob poti, pohvale za urejenost) in hitro malico. Pogled na prelepe slapove me je napolnil z energijo, šumenje slapov in njihova mogočnost so kar malce vzeli dih. Za piko na i pa sem srečala še galeba, ki je v vrvežu turistov samozavestno in mirno sedel na skali ob slapovih in opazoval gručo ljudi. Po ogledu in ohladitvi sem se vrnila do avta in se napotila prosi majhnemu kampu Krka v bližini, saj se je noč vztrajno približevala.
Kamp je bil zelo urejen, med samimi drevesi in je zato nudil veliko sence. Sanitarije so bile čiste, ponujal pa je tudi pralni stroj za normalno ceno. Okolica je bila prav tako urejena, v začetku kampa je bila tudi manjša restavracija za večerje in manjši bazen. Ko se je sonce dokončno omililo, sem se namočila v bazenu in si privoščila še večerjo v tamkajšnji restavraciji, ki je bil res odlična. Vmes je prijazna lastnica prišla preveriti, če sem se udobno namestila in če bi morda še kaj potrebovala, naslednji dan ob plačilu nastanitve (manj kot 20 EUR za noč) pa sem izvedela še, da poleg kampa nudi tudi nastanitev v tamkajšnjih apartmajih.
TROGIR
Dopoldan sem se odpravila proti Trogirju in se najprej sprehodila po kanalu Svete Ane. Pot je bila deloma iz peska, deloma pa iz lesenih desk, ki so nad morjem vodile do trdnjave svetega Nikola. Sprehod je ponujal mnogo priložnosti za odlične fotografije in predvsem tišino za sprostitev, možno pa je bilo tudi divje prespati v neposredni okolici. Popotovanje sem nadaljevala po vročem Trogirju, kjer sem si ogledala nekaj starih znamenitosti er si privoščila odlično solato s piščancem v restavraciji Vrata o grada. Zvečer sem se namestila v kampu Labausa na otoku Čiovo, ki je bil zelo urejen, sanitarije so bile čiste in dostopne le s posebnimi zapestnicami za goste kampa, prijazni pa so bili tudi vsi zaposleni. V bližini je bilo možno obiskati tudi dve restavraciji z dobro hrano in sladoledom ter prodnato plažo, kjer je bil dostop v kristalno vodo malce neroden. Spet sem se namestila ob sonarodnjakih, prijetni novomeški družini, ki je krajšala bivanje s pripovedovanjem o prigodah z dopusta ter idejami in priporočili za še boljšo opremljenost mini kamperja.
SPLIT
Kot vedno, sem se v najhujši vročini nepremišljeno podala na ogled mesta. Pri hoji na “le” 40 stopinjah je prijal postanek s kosilom v prijetni restavraciji, nato pa sem se napotila na krajši izlet do obzidja in trdnjave Klis z razgledom na Split, ki sem ga prečesala po dolgem in po čez.
Zvečer sem se namestila v kampu Galeb, nad katerim sem bila upravičeno razočarana. Cena je bila glede na stanje precej visoka (40 EUR za noč), ponudba pa niti slučajno ceni primerna. Parcele so bile puste, delno v senci in strogo urejene kot v vojaškem oporišču. Sanitarije so bile umazane in razpadajoče, kar je bila verjetno posledica le ene enote za celoten kamp in s tem ogromno število oseb. Morje je po 100 metrih oddaljenosti od obale še vedno segalo le do kolen in bilo zelo umazano, bolj primerno za kajtanje kot kopanje, je pa na srečo kamp imel dva manjša bazena za ohladitev med sklopom mobilnih hišic. Tudi gostje v kampu so bili precej starinsko podkovani in so zelo divje opremili svoja bivališča – stoli in posode so ležale vsepovprek, tudi perilo je bilo nametano po bližnjem grmičevju in res sem bila vesela, da sem že naslednji dan zapustila kamp in preostanek dni preživela drugje.
ŠE ZADNJI DNEVI UŽIVANJA…
Ker sem začrtano pot opravila hitreje kot pričakovano, sem na koncu imela še nekaj dni za popolno lenarjenje. Po strašljivi izkušnji v Splitu sem se vrnila na otok Čiovo v kamp Labadusa, kjer so me tokrat namestili v zgornji del kampa, med visoka drevesa in stran od vrveža z obale. Odločitev je bila več kot primerna, saj so v spodnjem delu mlada drevesa ovirala odpiranje strešnega šotora, pa še sence je bilo v zgornjem delu mnogo več. Za sosedo sem imela na eni strani prijetno Nemko, na drugi strani pa malo posebno, a nekonfliktno slovensko družino, ki je večino časa preživela pred mobilnimi napravami. Uživala sem v senci borovcev in dobrih filmih, proti večeru pa se osvežila v morju.
Zadnje dni dopusta sem se odpravila nazaj na Murter v kamp Lasatka, ki mi je do sedaj bil še najljubši. Slaba vremenska napoved je dopust sicer skrajšala za en dan, a sem si vseeno v zadnjih treh dneh konkretno odpočila in se polna energije podala proti domu novim izzivom naproti. Prvi roadtrip je bil več kot uspešen – videla sem mnogo lepih stvari, od narave do znamenitosti in čudovitih razgledov, preizkusila pa sem tudi mnogo okusne hrane. Za prihodnja popotovanja sem si zamislila že kar nekaj destinacij, vsekakor pa sem si zaželela obiskati čimveč tako celinskega kot otoškega sveta z mini kamperjem.
“Koraki popotnika niso nikoli zaman – vsaka pot vodi do nove zgodbe in novega spoznanja.”